»Blaznost je miloščina. Naj bog
pomiluje tiste, ki kljub svojemu strahotnemu koncu ostanejo pri pameti.«
– H.P. Lovecraft
Tako
se začne igra, ki sem jo nato igral še naslednjih osem ur vse do njenega konca.
Igra nosi naslov Call of Cthulhu z podnaslovom »uradna videoigra« če stvar poslovenim. Gre za virtualno različico
poznane Lovraftove novele, ki je izšla leta 1928 in je bila leta 1981 prvič
upodobljena v namizni igri igranja vlog tako imenovane »RPG«. Tako v igri dobimo skupek obojega. Avanturo z primesmi
grozljivke in rpg. Pa je temu res tako ?
Edward »the drinker« Pierce
Glavni
lik igre je Edward Pierce, veteran prve svetovne vojne ter zasebni detektiv.
Čeprav o Edwardu ne izvemo veliko in še to bolj kot ne iz konteksta je človek,
ki ga rad »da na zob«. Čeprav Velika
vojna na Edwardu ni pustila fizičnih posledic pa so duševne rane več kot očitne
in se izražajo skozi nočne more. Ker tablete za spanje ne pomagajo si Edward
bolečine lajša z alkoholom, ki pa mu več kot očitno slabša že tako šibko duševno
stanje.
»Miško šarmira po telefonu in troši skill pointse«
Klic Katule
V
uvodnem dejanju je igra postavljena v Boston oktobra 1924, čas prohibicije in
celjenja ran po koncu Velike vojne. Pierce po dolgem času dobi nov primer.
Obišče ga priznani Bostonski industrijalec in ga prosi naj se odpravi na odmaknjeni
otok Darkwater nedaleč od Bostona in tam razišče smrt njegove hčere, njenega
moža in sina. Vsi trije so namreč umrli v požaru in po zaključku tamkajšnjih
oblasti naj bi požar podtaknila Sara Hawkins torej hči Piercove nove stranke,
ki je bila spoznana za noro.
Pierce
kmalu ob prihodu na otok ugotovi, da je primer bolj zapleten kot se zdi na prvi
pogled.
Zaradi
nejasnih in nepopolnih policijskih poročil in tam živečega živelj, ki ne mara
tujcev ima Pierce pri reševanju kup problemov.
Otok,
ki je bil v preteklosti pomemben zaradi kitolovske industrije se je ob njenem
propadu spremenil v mesto zapuščenih skladišč, umazanih ulic in neurejenih
barov polnih pocestnic in pijanih mornarjev, ki so v mestu poiskali svoj zadnji
pristan.
RPG ali nekaj podobnega
Čeprav
je igra RPG obstaja samo ena kozmetična varianta glavnega junaka.
Njegovo
osebnost lahko spreminjamo in nadgrajujmo z sedmimi možnostmi. Moč,
manipulacija, raziskovanje, okultizem, medicina, iskanje skritih predmetov,
psihologija. Spretnosti katerim že na začetku podelimo osem točk obljubljajo
veliko. Vendar so tudi te le kozmetične narave in v igri nimajo prave
vrednosti. Dodajo le več dialoga k odigranemu. Na ta način igra izgubi svoj RPG
nastavek in če odštejemo to dobimo povprečen sprehajalni simulator.
Metuljev efekt polomljenih kril
Čeprav
nas igra stalno opominja, da smo z določenim dejanjem spremenili našo usodo
boste vsi tisti, ki pričakujete metuljev let ostali praznih rok. Gre za
linearno pripoved skozi fantazijski svet pri čemer je Piercov um stalno na
preizkušnji. Skozi njegove oči se sprašujete kaj je realno in kaj ne. Možnosti
kako se boste lotili igre je veliko. Lahko se pogovarjate z tam živečimi,
razvozlate jih prepričate ali prisilite, da povedo svoje skrivnosti. Ali pa
raziskujete po mestu ter dokaze iščete po stran poteh. Odločitev je vaša.
Zgodba je ena koncev pa več.
»Miško raziskuje in postane Pravi Detektiv.«
Dobrodošli v Darkwood
Cyanid,
ki je razvil to igro je francoski studijo najbolj znan po svoji uspešni
franšizi Cycling Managerja in v zadnjih letih popularne konzolaške igre Tour de
France.
Zanimiva
je tudi igra Blood Bowl iz leta 2009, ki je leta 2015 dobila naslednico z Blood
Bowl 2. Igra, ki je mešanica World of WarCrafta in ameriškega nogometa. In
nenazadnje Game of Thrones rpg iger iz leta 2011 in 2012.
Grafični
vložki so pristni, razgibana paleta barv z poudarkom na temni, poudari dogajanje tako v realnem kot tudi v
fantazijskem svetu skozi katerega se sprehaja Pierce. Kar me je zmotilo je zelo
povprečna sinhronizacija govora ter premikanja ustnic. Dozdeva se mi da Cyanide
glede na pretekle naslove nima potrpljenja predolgo sedeti glede na to, da lahko
marsikateri indie razvijalec avdiovizualno stvar opravi bolje.
»Miško
se odloči, da bo letošnje počitnice preživel na Atlantiku.«
Miško Piškot oceni
Čeprav
sem v Call of Cthulthu polagal veliko upov, od dobrega začetka, inovativnega
pristopa v meni z karakteristikami, ki so na koncu ostale le na papirju ter
konstantnega prepričevanja, kako zelo moje odločitve spreminjajo potek igre sem
na koncu ostal mešanih občutkov. Glede na linearen konec se sprašujem ali se
igra poigrava le z Piercovim ali tudi z našim umom.
Čeprav sem nameraval po koncu igre podati
oceno 8 pa je cena 45e za povprečen
sprehajalni simulator, ki ga zaradi linearne pripovedi ni potrebno ponovno
odigrati pretehtala mojo odločitev, da sem ostal pri realni oceni 7,5.
Ni komentarjev:
Objavite komentar